Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ter Inštitut “Jožef Stefan” – Center za energetsko učinkovitost sta v okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE organizirala strokovni posvet o pomenu ogljičnega odtisa pri trajnostnem poročanju in razogljičenju podjetij. Kot smo slišali danes, izračun ogljičnega odtisa zahteva celovit pristop.

Kot je uvodoma povedala mag. Mateja Pitako, vodja sektorja za podnebne politike, je bilo letošnje leto prvo, ko so večja podjetja morala, skladno z evropsko regulativo oddati svoja trajnostna poročila. Prve izkušnje kažejo, da v Sloveniji za izračun ogljičnega odtisa nimamo usklajenih izhodiščnih podatkov, enotnega nabora nacionalnih emisijskih faktorjev, podjetja uporabljajo različne baze, različne metodologije in podatke iz drugih držav. Vse to vodi do neprimerljivih rezultatov, velikih razlik pri samih izračunih ter v negotovost, ki se je prenesla tudi v pregled in revizijo poročil.

»Zato smo se na ministrstvu lotili izvajanja različnih ukrepov, različnih projektov. S pomočjo sredstev Podnebnega sklada z Ministrstvom za gospodarstvo, turizem in šport sodelujemo pri ukrepu Trajnostno poročanje malih in srednjih podjetij. Gradimo podporni sistem, kjer lahko mala in srednja podjetja pridobijo znanje, pomoč in sofinanciranje za prve korake pri trajnostnem poročanju in merjenju ogljičnega odtisa,« je povedala mag. Pitako.

Kot je povedala, je Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo v okviru projekta LIFE Care4Climate skupaj z Institutom Jožef Stefan v treh letih usposobilo že več kot 1.570 strokovnjakov. Znanja s področij energetske učinkovitosti, trajnostne gradnje, mobilnosti in prehrane niso abstraktna – so neposredno uporabna pri zmanjševanju emisij in pri tem, da lahko podjetja svoje izboljšave tudi prepričljivo pokažejo.

Zakonodaja in tržne zahteve

Klemen Risto Bizjak z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo je poudaril, da Direktiva o trajnostnem poročanju podjetij (CSRD) nalaga poročanje velikim podjetjem ter malim in srednjim podjetjem, ki kotirajo na borzi, medtem ko novela Zakona o gospodarskih družbah roke za poročanje zamika. Pojasnil je, da to podjetjem daje več časa za pripravo, vendar pa tržni pritiski ostajajo nespremenjeni – čeprav za številna mala in srednje velika podjetja poročanje še ni obvezno, se prostovoljnost v praksi hitro spreminja v tržni standard. Kot je izpostavil: »Emisije v dobavni verigi so del poročila o trajnostnosti velikih podjetij. Zakonska obveza vašega kupca postane vaša pogodbena obveza. Podjetja brez podatkov izpadejo iz dobaviteljskih seznamov.«

Ogljični odtis tako postaja odločilen element poslovne preglednosti, ki ga pričakujejo finančni deležniki, mednarodni kupci in zavarovalniški sektor. Kakovost podatkov o emisijah postaja predpogoj za financiranje, oceno tveganj, primerljivost in dostop do trga.

Da bi podjetja celovito razumela svoje vplive na okolje, se emisije toplogrednih plinov razvrščajo v tri obsege. Takšna razdelitev omogoča pregled nad tem, katere izpuste podjetje povzroča neposredno, katere posredno prek kupljene energije in katere v širši vrednostni verigi. O izpustih se zato vedno poroča ločeno za vsak obseg posebej, pri čemer je poročanje za obseg 1 in obseg 2 obvezno, za obseg 3 pa prostovoljno.

Obseg 1 zajema neposredne emisije toplogrednih plinov iz virov, ki jih podjetje samo upravlja ali nadzira, medtem ko obseg 2 vključuje posredne emisije, povezane s proizvodnjo kupljene elektrike, toplote ali hladu, ki nastajajo zunaj podjetja. Obseg 3 pa predstavlja vse druge emisije v širši vrednostni verigi – od dobaviteljev do transporta in službenih poti – in je zato najzahtevnejši za ocenjevanje.

Kakovost podatkov kot temelj verodostojnega poročanja

Številni govorci so  poudarili, da so kakovostni, natančni in sledljivi podatki ključ za zanesljiv izračun ogljičnega odtisa. Podjetja se pri tem pogosto srečujejo z izzivi, kot so različne merske enote, neusklajeni emisijski faktorji ter težave pri pridobivanju podatkov po dobavni verigi. Ker trajnostna poročila po novem zahtevajo tudi neodvisno preverjanje, kakovost podatkov postaja osrednja točka verodostojnosti in skladnosti. Pomanjkljivi ali nedosledni podatki lahko upočasnijo pripravo poročil ter vplivajo na oceno tveganj poslovnih partnerjev.

Na izzive izračuna ogljičnega odtisa je opozoril tudi Tomaž Fatur z Instituta “Jožef Stefan” in poudaril, da največ nejasnosti povzroča obseg 3, ki vključuje emisije dobaviteljev, transport, nabavo blaga in storitev ter emisije energentov zunaj osnovnih operacij, katere podjetje zelo težko oceni. Poudaril je, da bo za podjetja ključnega pomena vzpostavitev robustnih internih sistemov, ki bodo omogočali dosleden zajem podatkov iz leta v leto.

Fatur je napovedal, da bo v okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE v letu 2026 pripravljen nacionalni nabor emisijskih faktorjev in metodoloških priporočil, kar bo podjetjem omogočilo bolj poenotene in zanesljive izračune.

Analiza ogljičnega odtisa kot izkaz strateškega poslovanja

Ogljični odtis je torej več kot zgolj obveznost poročanja – je namreč strateški kazalnik, s katerim podjetja razumejo svoje vplive, tveganja in priložnosti. To je v zaključnih mislih svojega nastopa poudarila tudi Mojca Markizeti, strokovnjakinja za trajnostne strategije: »Današnji največji trajnostni izzivi predstavljajo tako tveganja kot priložnosti – in o obojih bi morali razmisliti.« In kot je dejala Markizetijeva, je finančno poročilo vedno pogled nazaj, trajnostno poročilo pa predvsem pogled naprej. Trajnostno poročanje je tako ključ do dolgoročne odpornosti podjetij, saj združuje preglednost, strateško načrtovanje in pričakovanja trga.

Prosojnice s konference

Da boste tudi vi kos trajnostnemu poročanju, smo za vas objavili prosojnice vseh predavateljev z dogodka, ki v večini vsebujejo tudi njihove kontakte za morebitna vprašanja.