Doc. dr. Žiga je raziskovalec na Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF), kjer se ukvarja z algoritmi za visokoresolucijsko asimilacijo atmosferskih meritev, ki jih uporabljamo pri pripravi reanaliz (rekonstrukcij vremena za nazaj) in za operativno pripravo začetnega pogoja za vsakodnevno globalno meteorološko napoved. Raziskovalno se ukvarja z dinamiko ozračja in klime ter spremembami atmosferske cirkulacije zaradi podnebnih sprememb. Doktoriral je leta 2018 pod mentorstvom prof. Nedjeljke Žagar na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, kjer je nadaljeval delo kot podoktorski raziskovalec. Od leta 2023 je docent iz meteorologije na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Dr. Jonas Sonnenschein je okoljski ekonomist in vodja projektov pri Umanoteri, Slovenski fundaciji za trajnostni razvoj. V letih od 2014 do 2018 je bil raziskovalec na področju okoljske ekonomije na Univerzi Lund na Švedskem, kjer je pridobil naziv doktor znanosti, predaval okoljsko ekonomijo mednarodnim študentom magistrskega študija in mentoriral magistrska dela. Je avtor več člankov s področja podnebne politike v mednarodnih znanstvenih revijah in številnih strokovnih poročil. Strokovna področja, s katerimi se ukvarja, so podnebne spremembe in podnebna politika, zelene finance, zelena proračunska reforma, politika EU in okoljska ekonomija. Poleg doktorata je Jonas magistriral iz okoljskega upravljanja in politike (MSc Environmental Management and Policy, Lund University) ter diplomiral iz filozofije in ekonomije (BA Philosophy & Economics, Universität Bayreuth). Med praksami in delovnimi obiski je pridobival izkušnje v znanih okoljskih organizacijah, med drugim na inštitutu Rocky Mountain v ZDA in na Wuppertalskem inštitutu za podnebje, okolje in energijo v Nemčiji.

Prof. dr. Niko Samec je redni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru. Njegovo raziskovalno delo se osredotoča na področja termodinamike, energetskih sistemov, izgorevanja ter predelave in energetske izrabe odpadkov. V zadnjem desetletju je pomembno prispeval k razvoju naprednih metod za optimizacijo zgorevalnih procesov ter učinkovitejših tehnologij za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Je avtor številnih znanstvenih in strokovnih člankov ter sodeluje pri mednarodnih raziskovalnih projektih na področju trajnostne energije in emisijsko učinkovitih tehnologij. Poleg raziskovalnega dela je dejaven tudi v pedagoškem procesu, kjer predava predmete s področja termodinamike in energetike ter vodi številne magistrske in doktorske naloge.

Prof. dr. Dunja Bandelj, agronom, je predstojnica Oddelka za aplikativno naravoslovje in prodekanja za študijske in študentske zadeve na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem. Njeno raziskovalno delo je osredotočeno na raziskovanje sredozemskih rastlinskih genskih virov/kmetijske biodiverzitete, vključno z glavnimi sadnimi vrstami in aromatičnimi rastlinami na genomski/transkriptomski in metabolomski ravni. Še posebej se usmerja v razvoj genskih markerjev in njihovo uporabo pri upravljanju in ohranjanju rastlinskih vrst. Na področju agroekologije se ukvarja z raziskavami mikrobiomov v povezavi s patogeni in uporabo različnih tehnologij za povečanje odpornosti kmetijskih ekosistemov. Vzpostavila je tudi nacionalno podatkovno bazo genotipov za ohranjanje genskih virov oljk. Kot visokošolska predavateljica poučuje strokovne predmete agronomije, genetike in agroekologije na Univerzi na Primorskem. Bila je vodilna raziskovalka več nacionalnih projektov ARIS in CRP ter mednarodnih projektov v okviru programov SEE-ERA in INTERREG s področja genetike in rastlinske pridelave.

Prof. dr. Hojka Kraigher, uni. dipl. biol. in uni. dipl. inž. gozd., je vodja Znanstveno-raziskovalnega oddelka za gozdno fiziologijo in genetiko in Programske skupine Gozdna biologija, ekologija in tehnologija na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Doktorirala je na področju biotske raznovrstnosti in hormonalne regulacije tipov ektomikorize (simbioze med koreninami rastlin in glivami) kot kazalcev onesnaženosti gozdnih rastišč. Koordinirala je projekt EUFORINNO in LIFE Environment projekt LIFEGENMON za razvoj sistema genetskega monitoringa gozdov. Je pooblaščena za izvajanje javnih pooblastil, katera ima Gozdarski inštitut Slovenije po Zakonu o gozdovih, za odobritev in vodenje registra gozdnih semenskih objektov in certifikacijo gozdnega reproduktivnega materiala. Vodi slovenski program za ohranjanje gozdnih genskih virov SIFORGEN, ki vključuje organiziranje Slovenske gozdne genske banke. Je nacionalna koordinatorica EUFORGEN (Evropski program za gozdne genske vire) od ustanovitve leta 1995 dalje. Je izredna članica SAZU, predsednica Sveta za varovanje okolja pri SAZU, in članica Podnebnega sveta in Sveta za trajnostni razvoj in varstvo okolja RS.

Prof. dr. Franci Gabrovšek je fizik in krasoslovec, doktor naravoslovnih znanosti ter profesor krasoslovja. Od leta 1996 raziskuje kras kot sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Leta 2000 je doktoriral na Univerzi v Bremnu v Nemčiji z modelskimi raziskavami zgodnjega razvoja jam. Njegovo znanstveno delo se ves čas osredotoča na zgodnji razvoj jam, pri čemer razvija in uporablja računalniške modele. Skupaj s soavtorji je odkril številne mehanizme, ki oblikujejo kraške vodonosnike. Raziskoval je tudi procese nastajanja udornic na krasu, problem korozijskega zniževanja kraškega površja ter vprašanje vertikalnega razvoja krasa v mladih gorovjih. Z mladimi raziskovalci je preučeval hidravliko kraških kanalov v Postojnski jami in v porečju podzemne Ljubljanice ter razvil prve modele razvoja kraških vodonosnikov v kasnejših speleogenetskih fazah. Raziskuje prehode poplavnih valov skozi sisteme velikih kraških kanalov, predvsem v vodonosniku Krasa (Reka-Timava) in v kraškem porečju Ljubljanice. Za ta namen so vzpostavili široko mrežo opazovanj, katerih rezultate interpretirajo z uporabo hidravličnih modelov. Z opazovanji in računalniškimi modeli raziskuje tudi jamsko klimo, mehanizme kroženja ogljika v krasu ter pomen kraških območij v globalnem kroženju ogljika. Sodeluje pri raziskavah na področju gradnje in načrtovanja prometnic na krasu ter pri iskanju in zaščiti vodnih virov na krasu. Od leta 2012 je predsednik strokovnega sveta Parka Škocjanske jame, od leta 2002 pa sodeluje in vodi urejanje revije Acta. 

Prof. dr. Griša Močnik se ukvarja z raziskovanjem optičnih lastnosti aerosolov. Je vodja Centra za raziskave atmosfere in dekan Fakultete za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici in znanstveni sodelavec na Institutu Jožef Stefan. Doktoriral je na Univerzi v Ljubljani na temo fototermičnih in fotoakustičnih metod za preiskavo vzorcev z visoko absorpcijo in sipanjem. Vodil je številne mednarodne in nacionalne raziskovalne in razvojne projekte na področju razvoja in uporabe instrumentov za merjenje aerosolov in laserskih naprav. Njegovo delo je večinoma osredotočeno na razvoj novih instrumentov za raziskovanje optičnih lastnosti aerosolov in uporabo le–teh, zlasti merjenje črnega ogljika in drugih ogljičnih aerosolov, ki absorbirajo svetlobo. Deset let je bil direktor raziskav in razvoja v malem podjetju. Leta 2021 je prejel slovensko državno Puhovo nagrado za inovacije za izjemne dosežke pri razvoju metod za merjenje absorpcije aerosolov. Njegove trenutne raziskave vključujejo nadaljnji razvoj neposrednih metod in instrumentov za merjenje absorpcije aerosolov z uporabo foto-termične interferometrije, določanje virov ogljičnih aerosolov in preučevanje vloge aerosolov v podnebju. Bil je mentor več doktorskim študentom. Je član standardizacijskih delovnih teles, Podnebnega sveta Republike Slovenije, bil je član raziskovalnih odborov EU in v strokovni skupini Združenih narodov ECE za črni ogljik.

Maja Simoneti je krajinska arhitektka in prostorska načrtovalka, dela kot vodja projektov in raziskovalka na IPoP – Inštitutu za politike prostora, pred tem je 30 let delala v podjetju LUZ d.d.. Ukvarja se z izzivi načrtovanja in upravljanja urbanega okolja, hojo in vidiki zdravja v urejanju in rabi prostora ter s sodelovanjem v urejanju prostora. Pri tem se osredotoča na sistemske rešitve in dobre prakse prilagajanja urbanega okolja in lokalnih skupnostih na blaženje vzrokov in posledic podnebnih sprememb. V preteklosti je sodelovala pri izdelavi prostorske dokumentacije za številne velike in majhne posege v prostor, študij variant in interdisciplinarnih nalog za potrebe države, lokalnih skupnosti in posameznih investitorjev. Bila je mlada raziskovalka na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani, kjer je tudi magistrirala. Ob delu je doktorirala na podiplomskem študiju prostorskega in urbanističnega planiranja na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Je avtorica in soavtorica več strokovnih monografij, znanstvenih in poljudnih prispevkov ter aktivna udeleženka strokovnih konferenc doma in v tujini. Je častna članica Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, prejemnica Plečnikove medalje za kulturni prispevek, nagrade Platinasti svinčnik za življenjski opus in prispevek k razvoju stroke ter bivša predsednica in nagrajena članica Društva krajinskih arhitektov Slovenije.

Prof. dr. Andreja Kutnar je direktorica raziskovalnega inštituta InnoRenew CoE in redna profesorica ter nosilka področja znanosti o lesu na Oddelku za aplikativno naravoslovje Univerze na Primorskem. Je doktorica znanosti o lesu, ki poglobljeno proučuje več področij te večplastne vede, pri tem pa jo odlikuje izrazito interdisciplinaren pristop in široka mednarodna vpetost. Njena bibliografija obsega 61 izvirnih ter 13 preglednih znanstvenih člankov, 51 objav v recenziranih zbornikih mednarodnih znanstvenih konferenc, 11 poglavij v znanstveni monografiji, ter pet znanstvenih monografij. Šest let je bila članica upravnega odbora mednarodne organizacije InnovaWood, bila je tudi predsednica upravnega odbora združenja za znanost in tehnologijo o lesu SWST (Society of Wood Science and Technology). Njeno raziskovalno delo je osredotočeno na raziskave s področij naravoslovja, tehnologije in trajnostnega razvoja lesne industrije, vpliva novih materialov na okolje, porekla izdelkov in tehnologij, proizvodnje, uporabe materialov za recikliranje in ponovno uporabo. Za potrebe lesne industrije, še posebej za pohištvo in lesne konstrukcije, izvaja analize življenjskega cikla (LCA) izdelkov in storitev ter svetuje glede zmanjšanja okoljskih vplivov vzdolž celotne vrednostne verige lesa. Leta 2016 je prejela nagrado Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju za uspešno večplastno komuniciranje znanosti o lesu v podporo uveljavljanju paradigme trajnostnega razvoja, leta 2018 pa ugledno Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke na področju lesarstva. Leta 2020 je bila v okviru kampanje Evropske komisije #EUwomen4future uvrščena na prestižen seznam izjemnih žensk, dejavnih na področjih raziskav, inovacij, izobraževanja, kulture in športa.