Borut Bončina, arhitekt: “Naš svet je svet omejenosti. To smo z neljubimi poplavami že doživeli – po eni strani so rešile marsikateri problem iz preteklosti, po drugi pa prinesle dodatne probleme.”

Borut Bončina je arhitekt, urbanist in oblikovalec iz Koroške. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval na Prevaljah, se je vpisal na ravensko gimnazijo, kasneje pa na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1990 tudi diplomiral. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako so podnebne spremembe povezane z arhitekturo, kako nanjo vplivajo, ali so naše hiše pripravljene na naravne nesreče in kdo bi moral storiti več.

Ljubezen na prvi pogled z arhitekturo

Da je bila odločitev za študij arhitekture naključna, se spominja. “Najprej sem želel študirati prevajalstvo. Na informativnih dnevih sem šel po spletu okoliščin pogledat na arhitekturo. Lahko bi rekli, da je bila ljubezen na prvi pogled,” se spominja Bončina. Kot pripravnik in kasneje strokovni sodelavec za prostorske ureditve in prostorske akte je bil zaposlen na Občini Ravne na Koroškem, nato kot referent na Upravni enoti RS, Ravne na Koroškem. Bil je namestnik vodje (župana) za prostor Občine Ravne-Prevalje in pomočnik predstojnika (župana) za urbanistično in prostorsko načrtovanje na Občini Prevalje, prav tako je bil občinski urbanist v Mežici. Sicer pa ga je tudi pot na občino vodila naključno, saj je po zaključku študija poslal 54 prošenj za delo, odgovor pa je prejel iz občine. Kljub naključni odločitvi za študij arhitekture je bil z arhitekturo povezan od dijaških let. “Urbanistični biro je bil včasih tam, kjer je sedaj Pionirska knjižnica. V biroju sem delal od 15. leta, pomagal sem meriti. Bila je zelo dobro plačana služba, ob štirih zjutraj sem šel z geometrom od doma, do desetih sem končal. Imel sem sproščene počitnice, ob enem pa tudi svoj denar,” se spominja. “Vedel sem, kaj delajo, a nikoli me ni mikalo, da bi to bil. Privlačile so me besede, besedila, knjige. Kasneje sem ugotovil, da če želiš kaj vedeti o arhitekturi, moraš ogromno brati, poznati moraš kulturo, likovno umetnost. Nekako sem se našel,” pripoveduje Bončina.

Ko zmanjka denarja, trpi kakovost

Kako pa spremenjeni vremenski vzorci oziroma podnebne spremembe vplivajo na njegovo delo urbanista oziroma arhitekta? Da podnebne spremembe močno vplivajo na njihovo delo, a ne v pozitivnem smislu, pravi Bončina. “Zmeraj več je treba imeti znanj, ki pa so vedno bolj upravna reševanja. V bistvu gre bolj za zahtevke, ki se sprejmejo, ne da bi bili prej pretestirani,” razmišlja. “Ko pridem do investitorja, moram najprej vprašati, kakšen način ogrevanja bodo imeli. Ko imam pred sabo na primer družino, ki se že težko dogovori, kje bi radi imeli hišo in kaj naj bi jim ta hiša dala, jaz jih pa moram vprašati stvar, ki še mene zgrozi,” razlaga. Da je danes premalo eksperimentalne gradnje po vzoru tujine, razmišlja. Pa se je gradnja kaj spremenila? “Se je. Najbolj pa se spremeni v tistem trenutku, ko ugotovimo, koliko je še denarja, nato pa se gre v redukcijo oziroma optimizacijo. Na kratko pa to pomeni slabše materiale, daljši čas gradnje,” pravi. Največji problem vidi v tem, da je zmeraj več ljudi, ki vse upravljajo, hkrati pa ni kvalitetnih zaključkov. “Zelena gradnja je zelo odvisna od detajlov. Hiša mora biti po eni strani skoraj nepropustna, če želi biti nizkoenergetska, po drugi strani pa nam to zapira našo navajenost, naš vsakdanjik,” razmišlja. Da jih v času študija niso pripravljali na spreminjanje vremenskih vzorcev oziroma podnebne spremembe, pojasnjuje. “Arhitektura v Ljubljani je bolj umetniška, v Mariboru je bolj tehniška. Ampak če ne bi bila, bi bilo to zgolj gradbeništvo. Torej čista konstrukcija, racionalnost. A ko človek vstopi v nek prostor, pogleda, če čuti neko razmerje. Tudi uporaba materiala na primer. Toda vse je bilo na tem, da bi bilo prijetno za oko, denar bomo pa že nekako razrešili. Plečnik je bil tak tipičen primer. Bil je človek, ki je uporabljal vse sorte odpadnega materiala, imel je ta občutek. Vendar ne zaradi ekološkega pristopa, temveč zaradi ekonomskega,” razlaga Bončina. Da je sicer vse vezano na finance, dodaja. “Ko nekdo gradi hišo, začne iskati opcije, ki so najbolj prijazne denarnici, ampak če ne moreš, ne moreš,” pojasnjuje. Da so predhodni izračuni običajno narejeni na idealu, nato pa se zgodijo spremembe, ki jih moraš pri uporabnem dovoljenju pri večstanovanjskih in drugih stavbah točno prikazati, pojasnjuje Bončina. “Slovenci smo se od nekdaj znali izogibati dejstvom ali pa iskati bližnjice, ampak teh bližnjic je zdaj veliko manj kot v preteklosti,” pravi. Da je danes že težko dobiti graditelja, pravi. “Ker ni več večjih podjetij, večinoma gre za manjša podjetja ali samostojne podjetnike, ki nekaj naredijo, zadaj pa pridejo drugi, med njimi pa ni sinergije,” razmišlja in dodaja, da so bili včasih med seboj bolj povezani. “Podjetja so imela arhitekte, izvajalce. Nisi rabil nikogar klicati, samo v sosednjo pisarno si stopil. Sledila je izmenjava znanj, na teren si moral iti kot ekipa,” se spominja. Da se v zakonodaji daje prednost prenovi pred gradnjo, pravi. “A nekdo bo šel v prenovo samo takrat, ko bo imel neko subvencijo oziroma finančni vir, ker je novogradnja večinoma veliko cenejša kot prenova,” razmišlja. Da se je včasih malo bolj omejeno gradilo, tudi nadzor je bil drugačen, dodaja. “Zdaj naj bi bil sistem, ki naj bi varoval, ampak velikokrat ni tako,” še pravi. 

Več o njegovem pričevanju in posledicah podnebnih sprememb si preberite na spletni strani Večer.