S podnebnimi spremembami, vetrolomi in lubadarskimi žarišči se je bolj uveljavila strojna sečnja, ki je do gozda agresivnejša.

Da je bila glede podnebnih sprememb pred leti nekoliko skeptična, saj je med drugim menila, da se območja, na katerem živi, ne dotikajo tako neposredno, nam je uvodoma priznala gozdarka Jerneja Čoderl, vodja KE Radlje ob Dravi Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS). “A nato je zelo hitro prišlo do nas. Spremembe v podnebju, ki vplivajo na naše delo, so se izrazile že leta 2014 z obsežnimi žledolomi, sledili so obsežni vetrolomi leta 2016 in 2017, leta 2022 požari na Krasu, sploh pa je izstopalo leto 2023. Pričelo se je s snegolomom, ko je po sestojih podiralo drevje, odleteli so tudi vrhovi dreves. To je prineslo veliko dela, sanacije pa zaradi vremena tudi nismo mogli pričeti takoj. V istem letu so sledili močni vetrolomi, že neurje v juliju je zelo poškodovalo naše sestoje, potem pa se je zgodil še 4. avgust 2023, ko je poškodovalo ceste, infrastrukturo, objekte. Na domači kmetiji nam je razklalo domačo lipo, domače družinsko drevo, ki je tu stalo več kot sto let. To leto imam zelo v spominu tudi zaradi zelo velike stiske ljudi, ki so ostali brez domov, trpljenja, ki je bilo povezano s tem. Zaradi vseh teh vremenskih sprememb se je po naših gozdovih zelo namnožil smrekov lubadar, nastala so velika žarišča, ki bi jih morali lastniki takoj sanirati, a vemo, da je poletni čas, če govorimo o kmetijah, že tako zelo obremenjen z vsemi drugimi aktivnostmi,” nam je povedala gozdarka.

Razgaljene površine, ki spominjajo na goloseke

Pa se je gozd po vseh naravnih nesrečah do danes uspel regenerirati oziroma kakšne so posledice v njem, nas je zanimalo. “Gozd je zelo občutljiv ekosistem, sicer zelo dovršen, ampak tudi občutljiv na vsak nepredvidljiv dogodek, kot so tudi te kalamitete, ki so posledica vremenskih sprememb. Tudi te se na gozdu vidijo. Na našem področju imamo razgaljene površine, kar prej pri nas ni bila praksa, saj že po zakonu ne smemo sekati na golo. Zdaj pa so tu nastale razgaljene površine, ki skoraj spominjajo na goloseke, ki jih vidimo na primer v Avstriji,” je povedala. Gozdarji v prvi vrsti zagovarjajo naravno obnovo gozdov. “Ko se neka površina gozda razgali, je dobro malo počakati, da vidimo, kako narava reagira sama. Nekateri predeli se dobro naravno pomladijo sami, drugje pa zasajamo. Trudimo se, da zasajamo z drevesnimi vrstami, ki so stabilne, ki so prave za določeno rastišče,” je med drugim razložila. Da je (bil) po ujmah odziv države pozitiven, ugotavlja. “Poskrbeli so za zarise sanacijskih področij, zarise področij gozda, kjer je treba ukrepati. Za ta sanacijska področja so zagotovili denar, celo stoodstotno subvencionirano delo. Lastnik dobi sadike, potem dobi dobro plačano tudi delo, ki ga vloži v sadnjo, v zaščito, v nadaljnjo vzgojo teh sadik,” je povedala. Kot glavno spremembo gozdarka pri svojem delu izpostavlja, da ne morejo več toliko delovati po načrtu, ampak se morajo bolj prilagajati in na dogodke ustrezno odreagirati.

Nova kategorija lastnikov gozdov

“Glede na to, da smo v zadnjem obdobju do narave tako agresivni, da imamo velike želje, potrebe, da naravne dobrine izkoriščamo preko nekih znosnih meja, je čisto normalno, da lahko od narave pričakujemo povraten udarec,” razmišlja in dodaja, da se podnebne spremembe že izražajo (v vsem dogajanju v zadnjih letih). Kot posebej pomembno v boju proti temu vidi osveščanje ljudi. “Naloga države, družbe je, da se tega loti, da določi predpise, posameznik pa mora nato to upoštevati. Vsi bi se lahko učili od kmečkega človeka, ki razmišlja z zdravo kmečko pametjo in je zmeren. Ob tem bi se namreč vprašali, če res potrebujemo vse to, kar nam ponuja moderno življenje. O tem moramo več govoriti z mladimi ljudmi, v družinskih in službenih krogih. Gozdarji se vključujemo v izobraževanje javnosti, v gozdno pedagogiko v vrtcih, osnovnih šolah, izvajamo tudi ekskurzije za odrasle. Mislim, da vsak lahko nekaj naredi po malih korakih, ampak korak za korakom, potem so neki cilji verjetno dosegljivi,” je povedala. Nasploh pa opaža, da se je v vseh njenih letih dela z vračilom gozdov, denacionalizacijo, zelo spremenila lastniška struktura in s tem odnos do gozda. “Prej so bili na našem predelu (kmečki) lastniki gozdov, ljudje so delali v svojem gozdu, ga negovali, ga tudi čuvali kot neko banko za slabe čase, zdaj se je pojavila nova kategorija lastnikov, ki pa niso več tako vezani na svoj gozd. Niso redki primeri, da niti ne vedo, kje imajo gozd, še manj pa z njim gospodarijo z nekimi čustvi. Če gozd vidiš samo kot vir denarja, to gotovo ni dobro. Nekdo, ki od gozda živi ali ki je z gozdom rasel od otroštva, bo ravnal drugače kot pa nekdo, ki ta gozd dobi samo kot vir kapitala,” je razložila. 

Več o njenem pričevanju in posledicah podnebnih sprememb si preberite na spletni strani Večer.