Domen Stanič, ornitolog: “Škocjanski zatok je pomemben tudi v primeru ekstremnih pojavov, saj zadržujejo velike količine vode. Vpliva tudi na klimo, zadržuje nekaj stopinj nižjo temperaturo od okolice.”

Škocjanski zatok je eden tistih fenomenov, ki z leti postajajo še bolj … fenomenalni, izjemni. Naravni rezervat namreč z vsakim letom, projektom, gradnjo v okolici – in tam v zaledju Kopra je vse pretežno industrijske narave – bolj izjemen, bolj oaza sredi nekakšnega logistično industrijskega kaosa. A če je ob vhodu v rezervat hrup tovornjakov še izjemno nadležen, ga kasneje po poteh med trstičjem uduši narava.

Domen Stanič je ornitolog, strokovni sodelavec Društva za opazovanje in proučevanje ptic (DOPPS), v rezervatu pa skrbi za strokovne študije, terensko delo. V osnovi, kasneje hitro postane jasno, da počne in zna še vse kaj drugega. Z rezervatom upravlja DOPPS v desetletnih koncesijah, lastnik zemljišča je država. Rezervat je pomemben za ptice, ki so vezane na vodna okolja, mokrišča, predvsem lagunski del, gre za območje mešanja sladke in slane vode – in to je tudi izvorni del Škocjanskega zatoka, ki je obstajal še pred renaturacijo območja, kajti pot do današnjega mini raja v zaledju Luke Koper je bila trnova in predvsem polna trmaste ornitološke vztrajnosti. Danes je tam zatočišče za prebivalce Kopra, predvsem pa ptice. “Največ so tukaj vrste Natura 2000, ki jih varujemo in so kot vredne varovanja prepoznane s strani EU. Seznam vrst je dolg, a če jih izpostavimo nekaj – navadna in mala čigra, polojnik, beločeli in mali deževnik, rdečenogi martinec, vse te so vezane na laguno, na sladkovodnem delu pa čapljica, rakar, trsnica, mokož. Z renaturacijo so sladkovodno območje z nastankom parka vzpostavili na novo in ga priključili izvornemu delu. Krožna pot vodi torej okoli sladkovodnega dela, vzpostavljenega leta 2007 – in od takrat je stekla naravna kolonizacija območij. Od takrat smo pridobili še marsikatero drugo gnezdilko, ki je v Sloveniji zelo pomembna, recimo siva čaplja, ki je v Sloveniji prvič gnezdila prav na tem območju, sive gosi in sivka, v zadnjih letih smo dodali kar pet novih gnezdilk. Edinstvena je tudi vzpostavitev majhne kolonije sivih kormoranov. Že to, da vsako leto pridejo nove gnezdilke, kar nekaj pove o stanju habitata,” pripoveduje Stanič med sprehodom po poti, ki jo prekinjajo opazovalnice narave z informativnimi tablami. 

Več o njegovem pričevanju in posledicah podnebnih sprememb si preberite na spletni strani Večer.