V skoraj 20 letih, odkar spremlja predvsem ptice, so se zgodile velike spremembe, za katere je prepričan, da smo jih zakrivili ljudje. Vse manj je ptic, manj žab, manj insektov, ker na intenzivnih travnikih ni življenja.

Med ljudmi, ki jih poznam, Matej Vranič, fotograf in snemalec divje narave, zagotovo daleč največ časa prebije v naravi. Pa ne le takrat, ko sije sonce in je vse idilično, ampak živali opazuje tudi, ko naletava sneg, brije veter in zmrzuje. Na dan najinega pogovora je skorajda ves dan hodil po Golteh in opazoval, kje so ptice, kam bo nastavil kamere, kam šotor. “Saj tudi to ni, da ga kar postaviš. Pogosto je to na strmem hribu, zato moraš malo zemlje izkopati, da ga lahko postaviš na ravno,” dopolni snemalec že četrtega dokumentarnega filma, ki bo govoril o živalih v Sloveniji, predvsem o pticah. Vsak njegov film posredno, na koncu pa še čisto neposredno gledalce opomni na šibko ravnovesje v naravi, ki ga lahko iztiri že ena nepremišljena človekova poteza.

Od mrtve doline do začasnega bogastva ptic

Ker je odraščal ob Šaleških jezerih, se spomni, kako je bilo, ko ob proizvodnji elektrike za naravo nikomur v dolini ni bilo mar. Dokler niso ljudje rekli, dovolj je. “Potem se je z desetletji življenje toliko normaliziralo, da je bilo vedno bolj ugodno za razne vrste ptic. Po 30 letih so velike ujede začele redno prihajati nazaj. Orli so si je zgradili gnezdo nekje v Šaleški dolini, lovit pa so hodili na Šaleška jezera, najraje na Družmirsko, predvsem njen gaberski, velunški del, ki je bil najmanj oblegan,” opisuje. Bogastvo ptic okoli Šaleških jezer je bilo tema njegovega prvega celovečernega dokumentarnega filma Ptice jezer, njihova vrnitev. Navdušenje je bilo takrat popolno, mnogi niso vedeli, koliko ptic je v njihovi okolici. Bile so jasen dokaz, da so nekaj naredili prav. “Film je izšel 2018., leto kasneje je sledil 50-odstoten upad števila tistih ptic. Leto zatem sem opazil še dodaten 20-odstoten upad. Danes okoli jezera vidimo le še 30 odstotkov tistih ptic, ki so prikazane v filmu. Tu in tam jih je na prvi pogled videti kaj več, a to so vrste, ki se tam na svoji poti le ustavijo za kakšna dva ali tri dni. Ni več tolikšne pestrosti. In če sem prej naštel po 50 osebkov določenih vrst ptic, jih je sedaj najdem morda sedem ali deset. Če bi nekdo sedaj pogledal moj film, nato pa bi šel to preverjat, bi mislil, kaj sem pa vendar nakladal.“

Več o njegovem pričevanju in posledicah podnebnih sprememb si preberite na spletni strani Večer.