Kmetje se že leta spopadajo s posledicami podnebnih sprememb in vsako leto so izkušnje bolj ekstremne. Na vinogradniški kmetiji Kren iz Svečine se zaradi finančne varnosti ukvarjajo tudi z živinorejo. Sadjarstvo počasi zmanjšujejo. 

Na skrbno urejeni kmetiji Kren v slikoviti Svečini se ukvarjajo z vinogradništvom, živinorejo in tudi s sadjarstvom. “A sadjarstva imamo zdaj bistveno manj. Za nas je to zaradi ponavljajočih pozeb postalo preveč tvegano. Z ženo sva v devetdesetih posadila nizkodebelne jablane in hruške. Imeli smo 3,5 hektarja sadovnjakov, danes jih imamo le še 20 arov,” je povedal Ivan Kren, ki je zdaj kmetijo že predal sinu Mihu, a je še vedno vključen v delo.

Od leta 2016 je nova realnost

V dolgoletnih izkušnjah kmetovanja se je po njegovih besedah spremenilo vse. To se ne pozna le pri številkah, pač pa tudi v povsem praktičnih posledicah, ki vplivajo na odločitve o razvoju posamezne panoge na kmetiji, o datumu izvajanja različnih opravil in o ustvarjanju varovalk za poslovanje. Tudi Miha, ki je mladi kmet v zgodnjih tridesetih, se spominja, da so bile v času njegovega otroštva razmere drugačne, predvsem bolj predvidljive. “To se je spremenilo po letu 2016,” pravi. “Takrat je bila prvič tako velika pozeba, da smo izgubili praktično ves pridelek. Jabolk ni bilo nič, v vinogradu je nekaj sicer ostalo, a ne veliko. Od takrat se pozebe ponavljajo iz leta v leto. Lani smo imeli 80-odstotni izpad pridelka. Kadar govorimo o škodi okoli 50 odstotkov, je to za nas že čisto sprejemljivo. Velika težava je, ko je škoda več kot 70-odstotna,” razmišlja in se spominja tistega dogodka konec aprila leta 2016. “Takrat se je zdelo, kot da smo v vojni. V sadovnjak smo vozili drva in kurili tri noči zapored, da bi kaj uspeli rešiti. Porabili smo 20 metrov drv, kolikor naša družina v celi zimi porabi za kurjavo. Ko je posijalo sonce in se je dim dvignil, smo videli, da pridelka nismo uspeli rešiti.”

Dodaja, da je človek res nemočen proti naravi. Ker je ta dolina precej mrzla, se pri Krenovih pozebi le redko izognejo. Zato so počasi začeli opuščati sadjarstvo. “Pozeba pusti res veliko škodo. Pa tudi čisto psihološko kmeta najbolj prizadene. Že v kali te zatre – in potem celo leto delaš zastonj. Če je toča julija, si vsaj nekaj časa delal z veseljem. Pozeba pa uniči vse že na začetku sezone,” razmišlja.

Manj sadnega drevja, več krav

Ker so sadna drevesa na pozebo najbolj občutljiva, so začeli krepiti živinorejo in vinogradništvo. Danes obdelujejo štiri hektarje vinogradov, imajo pa tudi od 30 do 35 glav živine za zakol. Za dodano vrednost pa se ukvarjajo tudi z razrezom mesa. Medtem ko podnebne spremembe močno vplivajo na rastlinsko pridelavo, se v živinoreji njihovi učinki čutijo manj izrazito. “Razen v sušnih letih, ko je manj krme. Takrat je več težav, a živine nam zaradi pomanjkanja hrane še ni bilo treba prodajati. V resnici je za nas živinoreja neke vrste varovalka. Če vremenski ekstremi preveč opustošijo, je živina še vedno tu. To je stabilen prihodek,” pravi Kren. “Ko sem bil mlajši, sem razmišljal o ukinitvi te proizvodnje, a danes se mi zdi to lepa dejavnost, ki je neodvisna in stabilna,” nadaljuje in dodaja, da ima večina kmetij že nekaj takšnih “varovalk”. Dostikrat gre za dodatno predelavo na kmetiji ali pa za turizem na kmetiji. “To ni odvisno od vremena.”

Več o njegovem pričevanju in posledicah podnebnih sprememb si preberite na spletni strani Večer.