Srečko Podojstršek je dolgoletni predsednik Smučarskega kluba Iverka, ki upravlja s smučiščem Bukovje. Pravi, da največje težave nizkoležečemu smučišču povzroča pomanjkanje mraza: “Bojim se, da se bodo nižjeležeča smučišča počasi opustila. Da bo to finančno nevzdržno.”

Smučišče Bukovnik leži nad Šentjanžem pri Dravogradu, natančneje na Selovcu, le nekaj minut vožnje iz doline. Primerno je za smučarje vseh starosti in smučarskih znanj, na smučišču pa so odrasle mnoge generacije odličnih smučarjev. Gre za eno izmed redkih še delujočih nižjeležečih smučišč, ki pa se zadnja leta spopada s pomanjkanjem snega in višjimi obratovalnimi stroški. S smučiščem že leta upravlja Smučarski klub Iverka, ki mu predseduje Srečko Podojstršek. Kako se spominja začetkov, kako so kljub kratkim sezonam zadovoljni z obiskom in kje vidi morebitne rešitve?

Pogrešajo predvsem nizke temperature

“V Šentjanžu smo imeli srečo, da smo imeli ravnatelja osnovne šole, ki je sicer prihajal iz Savinjske doline, a je bil velik zaljubljenec v smučanje in eden izmed prvih učiteljev na Koroškem, ki je znal učiti alpsko smučanje,” se spominja Podojstršek. Da se spominja, da je včasih mladina presmučala vse hribe v Šentjanžu. “Popolnoma nas je zasvojil s smučarijo,” pravi. “Nekaj nas je ostalo, smučarsko smo se izobrazili. Po naključju smo leta 1978 odkrili to smučišče, smo pa imeli srečo, da je takrat Tovarna ivernih plošč veliko vlagala v kraj in tudi zgradila smučišče,” pripoveduje Podojstršek. Smučišče so pričeli graditi leta 1980, obratovati je pričelo leta 1982. “Z manjšimi prekinitvami delujemo skoraj 50 let,” pojasnjuje Podojstršek. Pred leti so lahko delovali med 60 in 70 dnevi, v zadnjih letih pa na žalost manj. “Zadnja leta obratujemo 30 do 40 dni. Minulo leto smo obratovali na primer 40 dni,” razlaga. In da so se po letu 2020, po izbruhu epidemije, morali soočiti s številnimi težavami. “Najbolj s pomanjkanjem mraza. Ne morem reči, da se soočamo s pomanjkanjem snežnih padavin, saj imamo dobro urejeno umetno zasneževanje. Sneg pri nas torej ni problem, pogrešamo pa predvsem nizke temperature, ki bi nam omogočile zasneževanje,” pojasnjuje Podojstršek. Minulo sezono je smučišče Bukovnik pričelo obratovati na zadnji dan starega leta, delovali so 40 dni. Da pa so bili kljub kratki sezoni z obiskom zadovoljni, dodaja. “Srečo imamo, da imamo v okolici veliko podjetij, ki najamejo karte za svoje delavce. Tega je zelo veliko. Veliko je tudi šolarjev. Občina šoloobvezni mladini v Dravogradu omogoča, da pri nas smučajo zastonj. Gre za redkost,” opisuje Podojstršek. “Obisk pri nas je zelo dober, zadovoljni pa so tudi smučarji,” še dodaja. Da obiskovalci ne prihajajo le iz Dravograda in okolice, temveč tudi od drugod. Veliko obiskovalcev je namreč iz Slovenj Gradca, Velenja, Dravske doline. “Bukovnik je 2,5 kilometra oddaljen od glavne ceste. Je najbližje nižjeležeče smučišče Slovenj Gradcu in Mislinji,” še razmišlja. Da pa se že nekaj časa soočajo s težavami, saj vzdrževanje nižjeležečih smučišč terja velike vložke električne energije, poudarja Podojstršek. Mile zime jim kljub dobremu obisku prinašajo izgubo. “Če nam Občina Dravograd in država ne bi pomagali, bi najbrž smučišče že zaprli,” razmišlja. “To so preveliki vložki v zasneževanje glede na dni, ko lahko obratujemo,” še dodaja. 

Včasih zasnežili z enim topom, danes težko z desetimi

“Ko smo na prelomu tisočletja pričeli umetno zasneževati, smo imeli en top, pa smo z lahkoto zasnežili celo smučišče. Danes imamo pametne topove, tehnologija je napredovala, a vseeno nam manjkajo nizke temperature. Včasih smo sneg naredili z enim topom brez problema, danes ga ne moremo narediti niti z desetimi,” ponazori Podojstršek. “Tudi finančno je težko. Zasnežuje se na daljši čas, vsak kubik pa stane. Vse skupaj postajo zelo drago. Tako drago, da se pojavi vprašanje rentabilnosti. Še vedno upamo, da ne bo šlo tako skokovito naprej, je pa dejstvo, da so vremenske spremembe tu, kako dolgo pa bomo še uspeli to držati, je pa težko napovedati,” razmišlja predsednik kluba. Da se ne spomni, da bi v zadnjih 25 letih obratovali na naravnem snegu, še dodaja. “Včasih, ko smo smučali, pa nismo teptali s teptalniki, se je sneg čisto drugače obdržal kot sedaj. Zdaj moraš progo vsak dan urediti. Čez smučišče gre torej teptalnik, ki ima osem ton. Za to moramo imeti zadostno količino kvalitetnega snega. Tudi če bi sedaj padlo pol metra ali 70 centimetrov snega, bi zasneževali, ker gre za čisto drugačno strojno obdelavo. Na takšni nadmorski višini si ne moreš privoščiti smučarije brez umetnega zasneževanja,” pripoveduje Podojstršek. “Tudi če je sneg padel, smo zasneževali. Tudi zaradi tega, ker je čisto drugačna gostota takšnega snega kot naravnega. Če nastanejo višje temperature ali dežuje, naravni sneg skopni, umetni pa ne,” pojasnjuje. Da jim ogromno pomagata občina Dravograd in država. “Včasih je pomagala Tovarna ivernih plošč, ko se je zaprla oziroma ko se je menjal lastnik, pa smo se obrnili na občino. Tega ne izkoriščamo, je pa prijeten občutek, počutimo se varno. Če bi se karkoli zgodilo, vemo, na koga se lahko obrnemo,” pravi Srečko Podojstršek.

Več o njegovem pričevanju in posledicah podnebnih sprememb si preberite na spletni strani Večer.