Za dolgo obdobje od konca zadnje ledene dobe pred približno 10.000 leti, imenovano »holocen«, je bila značilna stabilnost Zemljinega podnebnega sistema.
V tem obdobju stabilnosti so bili naravni viri CO2 (dihanje živali in rastlin) skoraj popolnoma uravnoteženi z naravnimi ponori CO2 (oceani in rastline, ki CO2 porabijo v procesu fotosinteze). To ravnotežje pa je porušila dodatna količina toplogrednih plinov, ki se je v ozračje sprostila zaradi človekovih dejavnosti.
Vsebnost toplogrednih plinov v ozračju se je močno povečala z razvojem industrializacije, še posebej izrazito pa od sredine 20. stoletja dalje. Več toplogrednih plinov v ozračju pa je vodilo do povečanega učinka tople grede ter do globalnega segrevanja. Koncentracija najpomembnejšega toplogrednega plina CO2 se je od leta 1970 povečala za okrog 40 %, povprečna globalna temperatura na zemeljskem površju pa se je v zadnjih 130 letih zvišala za okoli 0,85 ± 0,2 °C.
Nižja količina izpustov toplogrednih plinov je osrednje vodilo mednarodne skupnosti; države so v zvezi s tem sprejele zaveze, ki so vključene v pariški sporazum o podnebju iz leta 2015. Prav tako se je Evropska unija zavezala svoje izpuste zmanjšati za vsaj 55 odstotkov in do leta 2050 postati podnebno nevtralno gospodarstvo.
Podatki kažejo, da je za največ izpustov v EU odgovoren sektor energije (80,7 %), od tega tretjino prispeva transport. Sledi kmetijstvo (8,7 % izpustov), industrijska proizvodnja (7,8 %) in upravljanje z odpadki (2,75 %). (Vir: Evropski parlament)
Več o fizikalnem ozadju podnebnih sprememb si lahko preberete
tukaj.